Telesna dejavnost in telesna vadba krepita srce in žile. Tako zdravim posameznikom kot bolnikom po srčnem infarktu zato priporočamo, da so telesno čim bolj dejavni – na primer, da hodijo peš in po stopnicah, ko je le možno, da vrtnarijo, če jih to veseli … Poleg tega pa svetujemo, da v svoj življenjski slog vgradijo tudi redno telesno vadbo – načrtovano in strukturirano telesno dejavnost, kot je na primer vsakodnevna 30-minutna hoja.

TELESNA VADBA PRI BOLNIKIH PO INFARKTU IN NJENI UČINKI
V preteklosti so srčnim bolnikom telesno vadbo odsvetovali, ker da opešano srce ne zmore obremenitev, ki jih predstavlja telesni napor. Danes vemo, da velja ravno nasprotno – telesna vadba krepi srce in žilje, učvrsti gibala, pomaga pri vzdrževanju zdrave telesne teže, izboljša presnovo krvnega sladkorja in krvnih maščob, omili simptome depresije in tesnobnosti ter blaži učinke neugodnih stresorjev na telo. Skratka, telesna vadba podaljša življenje in poveča njegovo kakovost. Pri bolnikih po srčnem infarktu, ki se v sklopu srčne rehabilitacije udeležijo programa telesne vadbe, je umrljivost namreč dokazano za 20 do 25 % manjša kot pri tistih, ki se ga ne udeležijo. Hkrati pa z redno telesno vadbo laže obvladamo znane dejavnike tveganja (krvni tlak, holesterol, sladkorno bolezen, čezmerno telesno težo), okrepimo sodelovanje v procesu zdravljenja, ublažimo simptome srčne bolezni in nasploh izboljšamo počutje.

Bolnikom po srčnem infarktu priporočamo v prvi vrsti zmerno aerobno telesno vadbo. Za to imamo največ znanstvenih dokazov, da učinkovito in varno krepi srce in žile, prav zato pa jo v pogovornem jeziku imenujemo tudi »kardio« vadba. S to vadbo, pri kateri sodelujejo večje mišične skupine, se aktivirajo srce in žile, opredelimo pa jo običajno s srčno frekvenco v območju okoli
70 % maksimalne srčne frekvence (to določimo z obremenitvenim testiranjem ali pa s formulo: 220 minus starost posameznika/število let). Gre za vadbo, ki jo lahko izvajamo dalj časa, običajno 30 minut ali še dalj, ne da bi se pri tem izčrpali ali postali tako zasopli, da ne bi mogli govoriti. Sem prištevamo hojo in kolesarjenje (v naravnem okolju ali telovadnici) pa tudi tek na smučeh, lahkotno plavanje, lahen tek in jogging, nordijsko hojo ipd. Tudi joga, tajči in čigong so primerne telesne vadbe, ki pozitivno vplivajo na delovanje srca in žilja in zmanjšujejo tveganje za infarkt. Pred vadbo svetujemo ogrevanje (okoli 10 minut), po vadbi pa sproščanje (10 minut). Napredovanje pri telesni vadbi je individualno in postopno – v prvem tednu, na primer, svetujemo kratkotrajno hojo, nato pa prehojeno razdaljo postopno povečujemo, s ciljem, da smo po šestih tednih zmožni redne 20- do 30-minutne vadbe.

VARNOST TELESNE VADBE
Varnost telesne vadbe je odvisna od vrste vadbe in ogroženosti bolnika. Pri telesni vadbi so v preteklosti utrpeli zaplete bolniki, ki so v zgodnji fazi po infarktu nenadzorovano izčrpavajoče telovadili – najpogosteje je šlo za posameznike po obsežnem infarktu, ki so poprej v življenju zanemarjali ta vidik zdravega življenjskega sloga, nato pa so poskušali, zaradi bolezni, zamujeno prehitro nadoknaditi. Prav zato začnemo telesno vadbo po infarktu praviloma v rehabilitacijskem programu, kjer je mogoče zagotoviti ustrezen nadzor in varnost .

Nekateri posamezniki so že v izhodišču zelo zmogljivi in bodo hitro napredovali, drugi bodo zmogljivost pridobivali postopneje. Upoštevati moramo tudi posameznikovo starost, konstitucijo pa tudi morebitne druge bolezni, ki ga utegnejo ovirati pri vadbi. Pri srčnih bolnikih, enako pa tudi pri posameznikih z veliko dejavniki tveganja, priporočamo, da se, preden se začnejo ukvarjati s telesno vadbo, posvetujejo z zdravnikom. Pri veliki večini bolnikov po infarktu je pred vključitvijo v program telesne vadbe potrebno tudi obremenitveno testiranje, da lahko natančno strokovno ocenimo odziv njihovega srca na telesni napor in jim predpišemo vadbo v primernem obsegu. S tem ocenimo njihovo ogroženost in določimo vrsto vadbe, ki je zanje najprimernejša. Nekaterim
posameznikom – to so bolniki s hudimi motnjami ritma, zelo omejenim delovanjem srca, neustrezno prekrvljenostjo srčne mišice ali z resno okvaro zaklopk – telesno vadbo odsvetujemo. A takšni srčni bolniki so izjema – pri veliki večini bolnikov je telesna vadba koristna.

VRSTE TELESNE VADBE, KI SO PRIMERNE ZA BOLNIKE PO INFARKTU
Vrsta vadbe je odvisna od ogroženosti posameznika, od njegove zmogljivosti in tudi od njegovih želja. Mlajši in manj ogroženi bolniki imajo praviloma boljšo izhodiščno zmogljivost in ob prebolevanju infarkta tudi manj drugih obolenj. Običajno zato napredujejo hitreje in je njihova motivacija razširjena na več vrst telesne vadbe.

Aerobno vadbo lahko tudi prilagodimo, tako, da poskušamo 30-minutni trening zmerne intenzivnosti nadomestiti z intervalno vadbo, pri čemer gre za večkratno ponovitev vadbenih ciklov, ki vključujejo izmenjaje 1 do 2 minuti intenzivne vadbe
(80–90 % maksimalne frekvence) in 3 do 5 minut lahke vadbe (50–60 % maksimalne frekvence). Intervalna vadba omogoči hitrejše napredovanje, zlasti pri bolj zmogljivih bolnikih, je pa enako varna kot neprekinjena vadba zmerne intenzivnosti.
Aerobno vadbo – bodisi neprekinjeno bodisi intervalno, in to hojo, tek ali kolesarjenje – lahko dopolnimo z anaerobno vadbo z utežmi, pri čemer pa moramo biti pozorni, da se vsaj v začetni fazi osredinimo na vadbo z več ponovitvami in serijami in z zelo postopnim stopnjevanjem teže uteži. Podobno velja pri dvigovanju težkih bremen v vsakdanjem življenju – običajna hišna opravila so načeloma primerna, če nam pri njih ni treba zadrževati diha ali celo stiskati zob. V nasprotnem primeru je obremenitev pretirana in je za bolnike po infarktu – zlasti v zgodnji fazi po dogodku in pri tistih bolj ogroženih – lahko nevarna. Povezana je namreč z velikim nihanjem srčne frekvence in neugodnimi porasti krvnega tlaka, kar lahko izravnovesi in poslabša sicer stabilno koronarno bolezen. Čeprav so učinki anaerobne vadbe na srce in žilje manj ugodni, pa jo nekateri, zlasti mlajši posamezniki, radi prakticirajo, saj krepi mišice in oblikuje telo. Sicer pa so telesne vadbe večinoma mešane – pri nogometu ali košarki gre npr. za kombinacijo aerobne vzdržljivosti in statične eksplozivnosti, zato je predvsem za mlajše kombiniranje obeh vadb manj dolgočasno in je zato pri taki praksi bolj verjetno, da bo vadba postala trajna prvina življenjskega sloga.

Skratka, telesna vadba je pri bolnikih po srčnem infarktu varen in učinkovit način za krepitev zdravja, saj preprečuje vnovični infarkt, podaljšuje življenje in povečuje njegovo kakovost. Ker so njeni učinki dolgoročni, spada redna telesna vadba – skupaj z opuščanjem kajenja (pri kadilcih) in varovalno prehrano ter vzdrževanjem zdrave telesne teže – med ključne prvine življenjskega sloga, ta pa je odvisen seveda samo od slehernega posameznega bolnika.
To je verjetno najtežja prvina obravnave po infarktu, saj zahteva ogromno motivacije in vztrajnosti, hkrati pa je tudi prvina, ki se dolgoročno najbolj obrestuje.

Doc. dr. Borut Jug