Zdenko Picelj, dolgoletni direktor Dolenjskega muzeja Novo mesto, se je leta 2014 brez kakršnega koli opozorila srečal s srčnim infarktom, ki mu je nekaj dni kasneje sledila še možganska kap. Zdaj spet živi polno življenje, le da ga je zapolnil na drugačen način, pri čemer so glavno vlogo odigrali svojci.
»Osem let in pol,« nekoliko s težavo, a vendarle razumljivo pove nekdanji dolgoletni direktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picelj, ko ga pobaramo, kdaj se mu je življenje obrnilo na glavo. Star je bil 53 let, poln energije, življenje je zajemal z veliko žlico, ko ga je nekega januarskega dne leta 2014 po dveh urah intenzivnega igranja košarke začelo stiskati v prsih. »Sprva je pomislil, da je morda malce pretiraval, saj je težko dihal. A ko ga je v prsih vse bolj tiščalo in bolelo, so soigralci poklicali rešilca. Reševalci so na licu mesta opravili EKG, ki je takoj pokazal, da je šlo za srčni infarkt. V eni uri je bil Zdenko že na operacijski mizi v ljubljanskem Kliničnem centru, kjer so mu vstavili »stent« oziroma žilno opornico. Čez dva dni so ga prepepeljali na zdravljenje v novomeško bolnišnico,« se tistih dni še kako živo spominja žena Martinka Picelj.
Po infarktu še možganska kap
Infarkt je bil opozorilo, so jima jasno povedali zdravniki. A Zdenko ni mogel povsem mirovati. Ko je ležal v novomeški bolnišnici, je končal še zaključno poročilo za službo. A je peti dan prišlo ponovno »opozorilo«. »Holesterolna leha, ki se je najbrž odluščila pri vstavljanju stenta, mu je priplavala v možgane in prišlo je do možganske kapi. Zanimivo pa je, da so vsi testi pokazali, da so vratne žile čiste. »Težava je bila očitno stres, saj je opravljal celo vrsto funkcij, tako službenih kot prostovoljnih, hkrati pa je še telo privedel do fizičnega stresa,« razmišlja Martinka. Sam srčni infarkt torej ni pustil posledic, posledice je pustila možganska kap, zaradi katere je izgubil del spomina, centra za govor in razumevanje pa sta bila poškodovana kar 90-odstotno. Cela desna stran telesa je bila neuporabna, prav tako ni mogel ničesar povedati, nič ni razumel, ni mogel požirati. Napoved zdravnikov je bila, da bo njegova desna stran ostala ’mrtva’, da ne bo mogel govoriti in da bo morda lahko malenkost premikal nogo.
Toda njegovi domači, žena in oba sinova, se niso vdali in so se z Zdenkom začeli ukvarjati vsak dan po več ur. Po dobrem mesecu v bolnišnici sta se z Martinko odpravila v zdravilišče Šmarješke Toplice in nato na pregled na URI Soča. »Do takrat smo z njim že toliko naredili, da je, denimo, že hodil, tako da mu na Soči niti niso mogli več kaj dosti telesno pomagati, problem je bil le še govor,« pripoveduje Martinka. »Ko je pri logopedu opravil teste, jih je od 100 možnih točk dobil šest. Ni znal brati, ničesar ni razumel, ni znal napisati niti zmogel povedati, kaj je na sliki. Edino številke so mu ostale v spominu in tudi napisati jih je znal. To je bilo teh šest odstotkov,« se spominjata Picljeva. Tri leta je hodil k logopedinji, redno doma delal vaje za govor, osem do deset ur na dan sta z njim delala žena in sinova. »Po treh letih smo nekako prišli na 30 odstotkov, zdaj smo morda na 40 odstotkih njegovih sposobnosti,« pove Martinka.
Bistvena je pomoč svojcev
Ker so Zdenku ves čas stali ob strani, ga spodbujali, vsak dan intenzivno delali z njim, ni nikoli zapadel v depresijo, kar se sicer takim bolnikom rado zgodi. A svojci se niso vdali, tudi ko bi sam kdaj najraje kar odnehal. »Pomoč svojcev je pri takih bolnikih bistvena. Če bi obupali, bi se bolnik ’izgubil’, najbrž bi ležal v kakem domu starejših. Če pa je v domačem, pozitivnem okolju, obkrožen s svojci, ki ga nenehno spodbujajo, delajo z njim, tudi on čuti neko pripadnost, se ne čuti odrinjenega. Po možganski kapi je namreč človek vedno na nek način odrinjen, ne upaš ga pustiti samega na sprehod, ne more v trgovino, ker ne zna povedati, kaj bi rad, in podobno.«
Zgodba Zdenka Piclja se nekoliko razlikuje od zgodb večine koronarnih bolnikov, ker je Zdenko utrpel še možgansko kap. A takoj, ko je bilo mogoče, sta se z ženo vključila v koronarno društvo. »Ugotovila sva, da je to edino društvo, ki zares dela z bolniki. Med drugim ponuja njim prilagojeno posebno vadbo, kar je zelo pomembno. To ni zelo intenzivna vadba, je pa zastavljena tako, da krepi celotno telo in srčno mišico. Zato se lahko vadbe udeležijo vsi bolniki, ki so imeli bodisi infarkte bodisi se soočajo s popuščanjem srca, aritmijo, imajo bypass, spodbujevalnik, pa tudi tisti bolniki, ki imajo ’zgolj’ veliko tveganje za srčne bolezni. Vadba je strokovno vodena, nama pa je koristila tudi zato, ker je moral Zdenko poslušati navodila in hkrati delati po njih. Torej je krepil telo in hkrati uril možgane. Vadba je pripomogla tudi k njegovi ponovni socializaciji, saj po kapi ni mogel ničesar povedati, prej pa je bil človek besede, izjemno komunikativen, odprt.«
Vadbo vodijo posebej usposobljeni voditelji, ki se redno izobražujejo, tako da z bolniki res delajo strokovno, med vadbo ves čas spremljajo, kako se počutijo, kako je s pulzom, katere vaje nekdo lahko in katerih ne sme delati glede na njegovo zdravstveno stanje, pojasnjuje Martinka. Na Dolenjskem so trenutno vadbe v Novem mestu, Šentjerneju, Šmarjeških Toplicah, Metliki, Črnomlju, Trebnjem, od letos tudi v Dolenjskih Toplicah, kjer je vadba prilagojena nekoliko mlajšim bolnikom. Poleg vadbe dvakrat na teden društvo enkrat na mesec pripravlja tudi pohod s poudarkom na nordijski hoji, ki je izjemno priporočljiva za srčne bolnike, saj pri njej ne delajo le noge, ampak vse telo. Pohod vedno zaključijo z družabnim srečanjem. Večkrat na leto pripravijo tudi različna predavanja, organizirajo kuharsko delavnico.
Vključitev v vsakdanje življenje
Zdenko zdaj doma opravlja vsa gospodinjska dela, lika, pospravlja, sesa, kuha. »Logopedinja nam je svetovala, naj ga po možganski kapi čim bolj vpnemo nazaj v vsakdanje življenje, naj počne čim več stvari, kolikor pač zmore. Naj, recimo, pripravi mizo za kosilo, naj gre na vrt po solato, naj jo opere. Zdaj, ko ima v rokah že več občutka, lahko v kuhinji normalno dela tudi z nožem. Ni pa priporočljivo, denimo, dvigovati kakšnih težjih stvari.« Zdenko vsako jutro doma tudi telovadi, nato pa mu sin v varstvo pripelje dveletnega vnuka Taja. Skupaj tako že eno leto srečno preživljata dopoldneve, dokler se okoli pol tretje ure starša ne vrneta po malčka. »Res sem prava varuška. Vse naredim, tudi previjal sem ga,« pove Zdenko. »To je zdaj njegova služba,« prida Martinka. »Pravzaprav je bil to izziv za vse, na eni strani je šlo za zaupanje in na drugi izziv za Zdenka. Torej eno z drugim. In odlično se razumeta!«
Kar se tiče srca, so vsi testi zdaj brez posebnosti, srce dela, kot mora. Začel se je spet ukvarjati s športom, vendar ne s košarko, ker je preintenzivna, ampak s tekom. Danes 61-letni Zdenko dva- do trikrat na teden preteče šest do osem kilometrov, 2. oktobra se je že tretjič zapored udeležil tudi rekreativnega teka v okviru novomeškega polmaratona na šestinpolkilometrski razdalji. Z ženo tudi izjemno rada smučata. Nekaj težav je bilo potem, ko je Zdenko dobro leto po možganski kapi utrpel še hud epileptični napad in telo ni imelo več pravega občutka. »Ampak nisva obupala. Še vedno vsako leto smučava. Torej, resnično se vse da, vse je mogoče. Seveda je treba spoštovati določena pravila, poslušati telo. Ampak, če telo natreniraš in hkrati ne pretiravaš ter greš postopoma, zmoreš vedno več. Po infarktu lahko ljudje povsem normalno zaživijo, ti bolniki zmorejo vse,« poudari Martinka. »Naj se ne bojijo, da se jim bo infarkt ponovil. Je pa res, da je treba paziti tudi na prehrano, čeprav sva se midva ža prej zdravo prehranjevala. Upoštevati je pač treba smernice zdrave prehrane. Nič ni prepovedano, tudi midva nisva ekstremista, je pa v najinem jedilniku veliko zelenjave, polnozrnatega kruha, skratka vse, kar je priporočljivo. Sva pa gurmana, rada poskušava nove okuse, nove jedi.«
Na življenje začneš gledati drugače
Zdenko je v mladosti treniral plavanje, ki je še vedno eden njegovih najljubših športov, zato je tudi morje nepogrešljivi del njunega dopusta. Tudi kolesarjenje je za srčne bolnike zelo pomembno, saj s tem krepijo telo in srce, zlasti priporočljiva so električna kolesa. Picljeva ogromno potujeta, hodita v planine. Prvo leto po možganski kapi sta se, denimo, odpravila na Češko kočo. »Vedno sem mu dajala nove in nove izzive,« se nasmehne Martinka. Čeprav se je morda kdaj za hip malce ujezil na ženo, češ da mu daje pretežke izzive, še kako dobro ve, da je bila ženina vloga pri njegovem okrevanju najpomembnejša. Zdenkova ogromna prednost pri okrevanju je bila tudi njegova odlična telesna kondicija.
Zdenko je bil direktor Dolenjskega muzeja 21 let, poleg tega tudi predsednik Krajevne skupnosti Mestne njive, pa predsednik Turističnega društva Novo mesto, Plesnega kluba Novo mesto ter Zveze muzejev Slovenije. Ko ga vprašamo, kako je vse to sploh zmogel, izstreli: »Ne vem. Res ne vem.« Zdaj noče niti slišati, da bi imel kakšno funkcijo. Rad je imel Dolenjski muzej, še vedno ga ima, toda zdaj se zaveda, da mu je tudi samo delo, čeprav ga je z veseljem opravljal, povzročalo stres. V muzej gre na ogled kakšne razstave, ko jo še postavljajo ali pa ko so že mimo vse otvoritvene ceremonije in ni gneče, rad tudi poklepeta s kakšnim bivšim sodelavcem. Martinka pa poleg vodenja svojega podjetja in nekaterih drugih aktivnosti, ki jih opravlja, od leta 2017 vodi tudi dolenjsko-belokranjsko društvo koronarnih bolnikov. Kot pravi, ima v društvu izjemno ekipo sodelavcev, predvsem odličnega podpredsednika Jožeta Peterlina, ki skrbi za vadbene skupine, organizira izlete. »Nama je društvo resnično dalo ogromno,« zaključi Martinka Picelj.
Letos sta se iz hiše na Mestnih njivah v središču Novega mesta, ki sta jo prepustila sinu in njegovi družini, preselila v hišo v Šmihelu, kjer ima Martinka v pritličju poslovne prostore, v zgornji etaži pa sta si uredila prijetno domovanje. »Ne, odločitev za selitev niti ni bila težka, morda tudi zaradi same situacije, ki se nama je zgodila. Resnično začneš na življenje gledati drugače,« zaključi Martinka Picelj.
Dragana Stankovič
